Razvojno nevrološki pristop se uporablja pri odstopanju od normalne kontrole gibanja. Je celosten pristop, ki temelji na osnovi normalnega gibalnega razvoja. Poudarek je v razvojno nevrološki obravnavi (RNO) je na kakovosti gibanja in izvedbe gibalnih vzorcev. Pri obravnavi se izvaja priprava in prenos terapevtskih aktivnosti v funkcije vsakdanjega življenja.

Cilj razvojno nevrološke obravnave je preprečevanje nenormalnih gibalnih vzorcev, izboljšati usklajevanje mišične aktivnosti, pridobivanje čim bolj normalnega mišičnega tonusa, razvijanje normalnih avtomatskih reakcij drže (vzravnalne reakcije, ravnotežne reakcije in prestrezne reakcije), ter facilitiranje normalnih funkcionalnih gibalnih vzorcev za izvajanje dnevnih aktivnosti, ter preprečevanje nastanka deformacij in kontraktur.

Senzorna integracija po dr. Ayres je svetovno priznan pristop obravnave v delovni terapiji. Je na dokazih temelječa praksa, podprta s številnimi raziskavami. Senzorna integracija je nevrološki proces, ki organizira informacije pri posamezniku iz čutil in okolja in tako daje možnost odziva telesa v povezavi z okoljem. V praksi opažamo, da je vse več otrok, ki imajo težave s predelavo senzornih dražljajev (občutenje svojega telesa in okolja), zato se na dražljaje neučinkovito odzovejo in ne morejo kvalitetno organizirati svojega gibanja. Otrok, ki ima težave s procesiranjem dražljajev preko čutil, ima lahko težave s prilagojenim odgovorom, kar se odraža v slabši sposobnosti učenja in vedenja. V senzorni sobi, opremljeni po standardih, ki so jih postavili na kliniki dr. Ayres, delovni terapevt s specialnimi znanji s področja senzorne integracije, spodbuja otroka k organizaciji in integraciji vseh sedmih senzornih sistemov. Ti sistemi nam dajejo informacije iz okolja (taktilni sistem, vid, sluh, vonj in okus) in iz telesa (proprioceptivni in vestibularni sistem).
Število otrok s težavami predelave senzornih dražljajev narašča. Otroci se lahko na določeno vrsto čutnih dražljajev odzivajo preveč, premalo ali pa se ne odzivajo. Poleg tega lahko neuravnoteženo delovanje senzornih sistemov privede do težav pri organizaciji motorične izvedbe aktivnosti. Pri terapiji senzorne integracije delovni terapevt otroku ponuja različne senzorne izkušnje in spodbuja primeren odziv otroka na dražljaje. Otrok z dobro integriranimi senzornimi sistemi je sposoben organizirati zaznave iz okolja in lastnega telesa in je pripravljen na delovanje in učenje samostojnega izvajanja aktivnosti vsakodnevnega življenja. To mu omogoča, da se lažje vključuje v različna multisenzorna okolja, kot so npr. razred, vzgojna skupina, hlev in njegova okolica, bazen …

Snoezelen je terapevtski pristop, ki se izvaja v za to specialno urejenem prostoru (v multisenzorni sobi oziroma snoezelenu), v katerem ni motečih zunanjih dražljajev. Terapevt s strokovnim pristopom in izbranimi pripomočki nudi otrokom in mladostnikom različne, primerno dozirane čutne (vidne, slušne in taktilne) dražljaje za stimulacijo ali umirjanje. Otroci in mladostniki na ta način razvijajo zavedanje o svoji zaznavi okolja in odzivu na dražljaje. Cilj je čim boljša senzorna integracija posameznika.

Taktilna integracija je oblika nevrostimulacije, ki aktivira 11 različnih kožnih in proprioceptivnih  receptorjev  v koži po celem telesu. Koža je naš največji organ in predstavlja mejo med telesom in zunanjim svetom. Receptorji so prvi, ki spodbujajo gibalni razvoj. Najpomembnejša funkcija kože je razvoj čuta s tipom in senzomotorična  integracija. Koža igra pomembno vlogo pri izkušnjah, ki jih doživimo v življenju.

Delovna terapija s pomočjo konja  je oblika terapije, ki z različnimi aktivnostmi  ob konju ali v hlevu in njegovi okolici stremi k izboljšanju posameznikovih spretnosti in posledično k dosegu večje samostojnosti. Zanjo je značilen celostni pristop do uporabnika. Posega na vsa področja človekovega delovanja in vpliva na motorične, procesne in socialno-interakcijske spretnosti. Med izvajanjem aktivnosti s konjem, ob njem ali v njegovi okolici, za kar je otrok ali mladostnik motiviran, opazujemo in vrednotimo otrokove spretnosti izvedbe ter vplivamo na njihovo izboljšanje.

Aktivnosti, povezane s konjem, zahtevajo neposredno učenje in učenje preko lastnega delovanja in doživljanja.

Igra je način, s pomočjo katere otrok razvije gibalne, zaznavne in mentalne sposobnosti, ustvarjalnost, interese ter čustveno življenje. V otrokovi igri se sprosti domišljija, ker mu omogoča, da v njej ustvari in doživi tisto, kar v realnem svetu ne zmore ali ne sme narediti. Pri igri je otrok »gospodar situacije«. Ob igri doseže samostojnost, se otrese napetosti in se pomiri.

Igralno-terapevtske ure so skupinske aktivnosti, namenjene prvi triadi osnovnošolcev. Delovni terapevt v timu z vzgojiteljem in logopedom pripravi igralno terapevtsko uro, ob upoštevanju gibalnih, kognitivnih in govornih sposobnosti določene skupine otrok. Pri tem je zlasti pomembno, da igra ni prilagojena le skupini, ampak pri njej upoštevamo individualne sposobnosti vsakega otroka. Igra, ki je dinamična, sproščena, na neopazen način vodena v pravih gibalnih vzorcih, je terapevtska in otroku nudi vedno nove čutno-gibalne zaznave. Izkušnje, ki jih otrok pridobi med igralnim procesom, vplivajo na njegovo samostojnost na vseh področjih otrokovega delovanja (gibalnem in psihosocialnem področju).

Werbeck metoda Šole za odkrivanje glasu spodbuja napredek na telesnih, zaznavno spoznavnih, senzomotoričnih in socialnih področjih. Je individualna ali skupinska vadba, ki jo vodi izobraženi delovni terapevt za delo po načelih Šole za odkrivanje glasu. Osnovni namen vadbe je osvoboditev glasu s pomočjo izvajanja gibalnih vzorcev, spremljanih z glasom.

V delovni terapiji Centra se izvaja modificirana oblika vadbe. Osebe s posebnimi potrebami večinoma napredujejo počasi, vendar pa so ti napredki močni in nanje delujejo zelo spodbudno. Modificirana vadba po Werbeck metodi se je izkazala za primerno pri otrocih in mladostnikih z različnimi psihomotoričnimi težavami.

Halliwickov koncept je učinkovit način učenja plavanja in samostojnosti v vodi. Primeren je za vse, predvsem pa za otroke z omejenimi gibalnimi zmožnostmi.
Plavalci se preko osnovnega Halliwickovega  programa desetih točk naučijo kontrole dihanja, se uravnotežijo in se naučijo kontrolirati rotacije okoli vseh telesnih osi, kar jim omogoči, da se vedno lahko obrnejo v za dihanje varen položaj. Praktično občutijo učinke vzgona in turbulence. Na koncu se naučijo še osnovnih plavalnih zamahov v okviru posameznikovih gibalnih sposobnosti. Končni rezultat je plavalec, ki je v vodi svoboden in samozavesten ter je sposoben nadzirati svoje gibanje.
Učenje poteka v razmerju 1 plavalec : 1 učitelj, ki tvorita enoto znotraj skupine vse do plavalčeve samostojnosti.

TERAPIJA V VODI

Halliwickov program učenja plavanja in samostojnosti v vodi ima že v osnovi številne terapevtske učinke, kot so:

• izboljšanje posturalne kontrole trupa in glave,
• izboljšanje kontrole dihanja,
• vzpostavljanje simetrije drže in gibanja,
• zmanjšanje stopnje spastičnosti,
• izboljšanje gibljivosti sklepov in krepitev mišične moči,
• vzpostavljanje vzravnalnih in ravnotežnih reakcij,
• izboljšanje koordinacije gibanja.

Razširjen osnovni Halliwickov program pa je specifična vodna terapija, ki je usmerjena v obravnavo specifičnih gibalnih motenj.
Različne terapevtske aktivnosti v bazenu vplivajo na telesno (srčno-žilni sistem, dihalni sistem, lokomotorni aparat, živčni sistem) kot tudi na psihično zdravje (dobro počutje, sprostitev …).